Primer so občasne aktivnost z večjo intenzivnostjo. Ker oseba iz takega ali drugačnega razloga ni izvajala aktivnosti konstantno z optimalno intenzivnostjo želi to nadomestiti. Tako, da v krajšem času izvede več aktivnosti. Organizem se takšno kolesarstvo zavrača, ter se mu na razne načine upre. V ta namen izkoristi danosti, ki kot informacijo v raznih zaznavnih oblikah možganom sporoča, da je aktivnost preveč intenzivna. Informacije pri tem niso vedno takojšnje, lahko se kot posledica pojavijo naslednji dan. Kolesarstvo jih pozna kar nekaj klasičnih. Zaradi takšnih ali drugačnih poškodb oseba ni sposobna ponovitve aktivnosti. Večino težav take narave odpravi prav konstantna aktivnost. Intenzivnost in obremenitev organizma je pri tem optimalna, vsekakor pa manjša. Napredek pa v končni fazi večji. Ker se postopoma gradijo zmogljivosti in sposobnosti brez poškodb in nezmožnosti izvajanja napredka. Kolesarstvo je šport, kjer je vztrajnost ključnega pomena. Pri tem je zelo pomembna psihična moč in trdnost.
Napor možganom sporoča, da je potrebna prekinitev za dosego večjega udobja. Kar pa je potrebno premagati, saj je ravno v tem vsa modrost napredka in boljše kondicije. Brez njega pa je kolesarstvo bolj ali manj nekoristno, če govorimo o rekreaciji. Zato se velja vztrajnosti čim prej navaditi, ker bomo le tako napredovali in bili iz dneva v dan boljši. Vztrajnost lahko motiviramo na razne načine. Dobra motivacija so osebe, ki so dosegle veliko in so nam vzor. Tudi največji kolesarski mojstri oziroma, ki predstavljajo kolesarstvo v elitni izvedbi so bili nekoč začetniki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar